Umetna inteligenca in rokomet?

Verjetno ne veste, da je moj primarni poklic - profesionalni rokometni vratar. Vendar pa se poleg rokometa zadnje tri mesece ogromno ukvarjam z ustvarjanjem AI videov in fotografije in priznam, stvar me je popolnoma potegnila noter. Vsak dan se učim, testiram, ustvarjam in iz nečesa, kar se je začelo kot radovednost, je počasi nastal tudi posel. Drugače igram v prvi madžarski rokometni ligi in že nekaj let razmišljam o tem, kaj bo po karieri, ker realno šport ni nekaj, kar lahko delaš celo življenje. Po nekem spletu okoliščin, tudi zaradi tega, ker z ženo vodiva svojo pasjo online trgovino, sem prišel v stik z umetno inteligenco in tukaj se je vse nekako povezalo.
Kar pa me je najbolj presenetilo, je to, da se je zaradi tega izboljšal tudi moj % obranjenih strelov. Od januarja do danes je moje povprečje 38 %. Vsak, ki spremlja rokomet, ve, da je to zelo dobra številka, še posebej glede na to, da je bilo odigranih 6 tekem v drugem delu sezone.
In razlog za to ni neka čudežna metoda treninga, ampak nekaj veliko bolj preprostega — prvič v življenju res uživam v igri. Prej je bilo veliko pritiska, konstantno dokazovanje, vsak teden te ocenjujejo. Če ne gre dobro, pridejo sestanki, napetost, negotovost… stvari, o katerih se pogosto ne govori. Da ne govorim o nerednih izplačilih, kar je (žal) predvsem v Sloveniji čisto normalno, ko 2–3 mesece ne dobiš plače, računi pa ne čakajo. In ravno od tukaj pride tista nervoza in negotovost pred tekmami.

Zdaj pa je drugače. Mogoče prvič nimam več občutka, da sem 100 % odvisen samo od rokometa — in to mi daje svobodo. Res grem na tekmo igrat. Uživati.
Ko sem na treningu ali tekmi, sem 100 % v rokometu. Ko sem doma, sem 100 % v ustvarjanju in učenju. Ta občutek, da imam še nekaj svojega, mi je dal mir v glavi — in ravno zaradi tega igram bolj sproščeno. Na tekme ne grem več dokazovat, ampak se igrati.
In točno tak občutek sem imel, ko sem bil star 13 let, ko sem začel igrati rokomet.
To pišem predvsem zato, ker mogoče lahko koga spodbudi — še posebej športnike — da začnejo že med kariero razmišljati, kaj bo po njej. Ta trenutek pride hitreje, kot si mislimo. Preveč je primerov, ko po koncu kariere pride do praznine ali celo depresije.

Meni je uspelo najti nekaj, kar me veseli in mi hkrati odpira nove možnosti. In ravno zato danes še bolj uživam tudi v rokometu.